Vizija

Država naj vsem ne glede na njihov družbeni in ekonomski položaj omogoči enako dostopnost do zdravstvenega varstva. Zato bomo okrepili univerzalno javno zdravstveno varstvo, financirano iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in državnega proračuna. Javna sredstva morajo zagotavljati vse potrebne zdravstvene storitve, določene v košarici zdravstvenih storitev, zato je potrebno obseg javnega financiranja, izraženega z deležem BDP, približati zgornji četrtini držav EU.

Število zdravnikov in zdravnic, diplomiranih medicinskih sester in diplomiranih zdravstvenikov ter drugih zaposlenih v zdravstvu na deficitarnih področjih bo povišano, kar bo skupaj z boljšim upravljanjem skrajšalo čakalne vrste. Dopolnilno zavarovanje bo prenešeno v obvezno. Javno in zasebno financiranje ter izvajanje zdravstvenega varstva bosta jasno razmejena. Koncesije se bodo podeljevale izključno na podlagi dokazljivega javnega interesa, pri čemer javni zdravnik in koncesionar ne moreta hkrati delati v javnem in zasebnem sektorju.

Opis stanja

Premajhen obseg skupnega in javnega financiranja zdravstva. Skupni izdatki za zdravstvo so v Sloveniji od 9,2 % BDP v letu 2012 padli na 8,2% v letu 2020, v OECD deželah pa porasli od 8,7 na 9,9% BDP. Preračunano na kupno moč so tekoči izdatki na prebivalca znašali 2.185 eur, v EU27 2.572 eur, v Avstriji 3.966 eur in Nemčiji 4.504 eur. Javni izdatki su od ustanovitve države do danes upadli od 81 % na 72 % in danes znašajo 6,0 % BDP, zasebni pa porasli od 19 na 28 %. 18 držav EU ima manjše zasebne izdatke kot Slovenija, pri devetih državah EU javni izdatki presegajo 80 %. V primerjavi z EU15 Slovenija ne namenja le bistveno manj sredstev za zdravstvo na prebivalca, temveč še dodatno manj javnih sredstev. Istočasno se je zaradi povečanja števila zdravstvenih delavcev in povečanja plač zdravnikov povečal delež sredstev, namenjen za plače, na 70 %. S premajhnimi sredstvi ne moremo graditi novih zdravstvenih kapacitet, ne moremo zaposlovati novih zdravnikov, nimamo denarja za boljše plače sedanjih in novih medicinskih sester in diplomiranih zdravstvenikov ter ne moremo plačevati večjega števila storitev, kjer so čakalne dobe najdaljše.

Regresiven način zbiranja denarja za zdravstvo, različna obremenitev različnih virov. V nasprotju s splošnim prepričanjem zdravstveni prispevek ni linearen davek, temveč regresiven, saj je vključen v davčno olajšavo, zato posamezniki iz najvišjega davčnega razreda v odstotku prispevajo samo polovico tistega, kar prispevajo posamezniki iz najnižjega razreda. K temu je potrebno dodati še enotne premije dopolnilnega zavarovanja, ki v odstotku prizadenejo plačnike obratno sorazmerno z njihovimi prihodki. Oboje skupaj prispeva, da so najnižje plače trikrat bolj obremenjene z zdravstvenimi izdatki kot najvišje. Poleg tega prispevek zajema predvsem plače, medtem ko so drugi dohodki izvzeti. Tudi med zaposleni obstajajo razlike (redno zaposleni, samozaposleni kmetje itd.). Delež neposrednih proračunskih izdatkov za zdravstvo je skupaj s Hrvaško najnižji v EU: znaša okoli 3 %, z investicijami pa 6 % v celotnih izdatkih za zdravstvo. Tako nesorazmerna obremenitev posameznih virov je krivična, hkrati pa ovira ob iskanju možnosti za povečevanje obsega javnega financiranja zdravstva.

Majhno število zdravstvenih delavcev ter nezadovoljiva strokovna struktura ter geografska razporeditev. Slovenija ima 3,3 zdravnika na 1000 prebivalcev. Avstrija 5,4, Nemčija 4,5, Italija 4,0, EU27 3,8. Manj zdravnikov imajo samo Irska, Romunija in Poljska. Manjše število zdravnikov se zlasti odraža na področju primarnega zdravstvenega varstva (EU27 80 zdravnikov na 100.000, Slovenija 52), relativno manj je tudi kirurgov, številke nekirurških specialnosti pa so primerljive. Izrazito je pomanjkanje zdravnikov in zdravnic izven večjih mest. Pri medicinskih sestrah in zdravstvenikih so podatki težko primerljivi zaradi različnih poročanj držav. Dejstvo, ki ga potrjuje tudi NIJZ, je, da imamo le 3 diplomirane medicinske sestre oziroma zdravstvenike na 1000 prebivalcev in 7,1 tehnikov zdravstvene nege.

Privatizacija javnega zdravstva, parazitiranje zasebnega na javnem sektorju. Vse od začetkov lastne države je zdravstveni sistem pod pritiskom večine političnih strank, ki pod vplivom kapitala in uvožene neoliberalne ideologije zagovarjajo krčenje javnih izdatkov in uvajanje tržnih mehanizmov v zdravstvo. To se kaže na različne načine: s povečevanjem števila koncesionarjev mimo zakonsko določenih kriterijev, s povečevanjem deleža javnega programa, ki ga izvajajo zasebniki, z obstojem zasebnih zavarovanj, ki omogočajo preskakovanje čakalnih vrst, ter z negativno kampanjo na račun javnega zdravstva. Na delu je tudi izgubljanje motivacije za razvoj javnega zdravstva, k čemer prispeva dejstvo, da čedalje večje število javnih zdravnikov in zdravnic vključno z vodstvenimi delavci in delavkami dela izven rednega delovnega časa v zasebnem sektorju, kjer mnogi ustvarjajo znaten del prihodkov. Ti zdravniki in zdravnice, tako imenovane dvoživke, niso motivirani, da bi javni sektor deloval učinkovito, izgubljajo pa tudi interes za pedagoško in raziskovalno kariero v javnem sistemu, saj je zanje bolje, da se javni program seli k zasebnikom. Tako se ravnotežje med javnim in zasebnim sistemom počasi premika v prid slednjega, pri čemer zasebni parazitira na javnem in ga izčrpava.

Slabo upravljanje zdravstvenega sistema. V slovenskem zdravstvu ni izpeljana ločitev med regulatorjem, plačnikom in izvajalci zdravstvenega varstva. Regulator (država, MZ), ki je zastopnik in varuh uporabnikov (državljanov), je istočasno lastnik zdravstvenih zavodov in preko menedžmenta, ki ga nastavlja, odgovoren za njihovo poslovanje, hkrati pa ima odločilen vpliv na plačnika od imenovanja vodstva do določanja obsega programa in cen storitev. Razen državnega ni razvita nobena druga oblika neprofitnega lastništva. V takih okoliščinah ZZZS ne more postati pravi kupec storitev, izvajalci pa niso vzpodbujeni k ustreznemu poslovnem obnašanju.

Nejasno opredeljena košarica pravic in slabo načrtovanje zdravstvenih potreb. Odsotnost srednjeročnega plana zdravstvenega varstva in njegove izvedbe na letni ravni pomeni, da je odsotno letno in srednjeročno previdevanje potreb in načrtovanje storitev. Plan storitev se ravna predvsem po obstoječih kapacitetah in ne po potrebah prebivalstva ter se ad hoc odziva na krizne dogodke. Posledično ni pravega načrtovanja človeških in materialnih virov in njihovega razporejanja, to pa tudi onemogoča uresničevanje načela enake dostopnosti do zdravstvenih storitev za vse državljane. Obenem pa zdravstvene pravice, ki še vedno niso zakonsko določene, omogočajo poljjubno določanje njihovega obsega glede na razpoložljiva sredstva. Pravica do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) je samskim ženskam in ženskam v istospolni zvezi diskriminatorno odrekana.

Čakalne dobe. Nesprejemljive čakalne dobe so s strani javnosti največji problem zdravstva, zato bi jih moralu uvrstiti celo na prvo mesto, vendar so posledica problemov, opisanimi v prejšnjih alinah. Njihovo odpravljanje je odvisno od hitrosti odpravljanja teh problemov.

Tega velikega problema se ni mogoče lotiti brez vzpostavljanja sistemskih rešitev za spopad s korupcijo v vseh javnih sektorjih – zato nujna prečna, sistemska rešitev.

Rešitve

Povečanje obsega financiranja zdravstva in deleža javnih sredstev v njem. Sredstva za zdravstvo se morajo povečati od sedanjih 8,2 % BDP na 10 % v štiriletnem obdobju po letnih stopnjah 1 %, 0,5 % in 0,5 % s pomočjo novega »solidarnega« davka, ki naj pokrije tudi potrebe dolgotrajne oskrbe.

Zmanjšanje regresivnega zbiranje sredstev, obremenitev vseh virov dohodka. Potrebno je ukiniti zdravstvena doplačila in s tem dopolnilno zdravstvno zavarovanje. Zdravstveni prispevek naj ne šteje več med dohodninske olajšave, kar bo omogočilo, da se ta del dohodnine nameni zdravstvu. Preostali izpad je potrebno prenesti v nov davek ali financirati iz drugih proračunskih virov (trošarine, DDV). Zdravstveni prispevek je potrebno odmeriti tudi od virov, ki doslej niso bili obremenjeni s prispevkom. S temi spremembami se bo delež javnih sredstev povečal na 85 % vseh sredstev.

Povečanje števila zdravnikov in zdravnic ter drugih zdravstvenih delavcev na deficitarnih področjih. Potrebno je na novo opredeliti potrebno število vpisnih mest na medicinskih fakultetah in zdravstvenih šolah, uvesti finančne in druge ugodnosti za delo na deficitarnih področjih (krediti in subvencije, plačni dodatki), odpraviti administrative ovire za prihod zdravstvenih delavcev iz drugih držav ter uvesti obvezo diplomantov za delo v slovenskem javnem zdravstvu vsaj toliko časa, kolikor so študirali (vključno s podiplomskim izobraževanjem). Dokler traja pomanjkanje zdravstvenih delavcev, je potrebno vzpodbudno urediti njihovo nagrajevanje, če prevzemajo delo, ki presega količinske normative.

Razmejitev javnega in zasebnega financiranja ter izvajanja zdravstvenega varstva. Na podlagi konkurenčne klavzule naj se prepove delo zdravnikov in zdravnic iz javnega sektorja pri zasebnih izvajalcih. Koncesije se morajo podeljevati izključno na podlagi dokazljivega javnega interesa. Javni zdravnik in koncesionar ne moreta hkrati delati v javnem in zasebnem sektorju. Podeljevanje javnega programa mora temeljiti izključno na podlagi lastnih kapacitet izvajalcev. Zasebna zavarovanja morajo zagotavljati celoten paket storitev določene zdravstvene obravnave vključno z zdravljenjem in rehabilitacijo, prepovedati je potrebno delna zavarovanja, ki omogočajo preskakovanje vrst v javnem sistemu (na primer pregledi in diagnostične storitve, ki omogočajo hitrejši dostop do operacije).
Boljše upravljanje zdravstvenega sistema. Potrebno je na novo opredeliti razmerje med regulacijo, financiranjem in izvajanjem zdravstvenega varstva. Z novim zakonom o zavodih je potrebno povečati avtonomijo javnih zavodov in odgovornost njihovega vodstva za rezultate. Zdravstvene storitve je potrebno standardizirati in jim določiti ceno. ZZZS se mora iz pasivnega razdeljevalca sredstev spremenil v aktivnega kupca zdravstvenih storitev. Javnim zdravstvenim zavodom je  potrebno zakonsko določiti večjo poslovno samostojnost in  spremljajočo odgovornost za upravljanje s kadrovskimi in materialnimi viri.

Zakonska opredelitev košarice zdravstvenih pravic. V novem zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je potrebno določiti seznam zdravstvenih pravic, ki jih pokriva javno financiranje. Plan zdravstvenega varstva mora načrtovati zdravstvene storitve glede na ugotovljene potrebe in v primeru pomanjkanja sredstev preprečiti, da bi bile posamezne skupine državljanov in bolnikov različno prikrajšane pri dostopnosti. Pravica do spočetja otroka s postopkom OBMP mora biti priznana tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih partnerskih zvezah.

Skrajšanje čakalnih vrst. Čakanje na pregled v primarnem zdravstvu ne sme biti daljše od enega tedna, na pregled pri specialistu in diagnostiko pa ne daljše od enega meseca. Takojšnji ukrepi za doseganja tega cilja so izmera in boljša izraba obstoječih kadrovskih kapacitet, boljša delitev dela med izvajalskimi ustanovami in znotraj teh ustanov, boljša organizacija dela, zagotovitev dodatnih sredstev za najbolj deficitarna področja in vzpodbudno plačilo za opravljeno delo nad normativi. K skrajšanju čakalnih dob bo pomembno prispevalo uresničevanje točk 1 do 6 tega programa.

Ustanovitev helikopterske nujne medicinke pomoči (HEMS) na terciarni ravni za celotno državo kot del zdravstvenega sistema, ki se dodatno usposobi tudi za reševanje (v gorah, na morju, pri industrijskih nesrečah ipd.).

Ukrepi in časovnica

UKREP #1

Dvig prispevne stopnje obveznega zdravstvenega zavarovanja ali drug način, usklajen s socialnimi partnerji

UKREP #2

Razmislek o spremembi zakona o dohodnini na način, da zdravstveni prispevek ni več odbitna postavka pri določitvi davčne osnove pri dohodnini. Povečani prihodki iz naslova dohodnine se preusmerijo v zdravstveno blagajno.

UKREP #3

Sprememba stopenj nekaterih davkov (davek na sladke pijače, trošarine na alkoholne pijače, trošarine na tobačne izdelke, dvig DDV itd.)

UKREP #4

1. odprava administrativnih ovir za prihod zdravstvenih delavcev in delavk iz drugih držav,
2. finančne in druge ugodnosti za delo na deficitarnih področjih (krediti in subvencije, plačni dodatki),
3. povečanje števila vpisnih mest na medicinskih fakultetah in zdravstvenih šolah (postopno za 50% do 2026),
4. sprememba plačnih razmerij znotraj zdravstvenega sektorja v korist mlajših zdravnikov in zdravnic.

UKREP #5

Podeljevanje koncesij izključno na podlagi dokazljivega javnega interesa. (2) Javni zdravnik in koncesionar ne moreta hkrati delati v javnem in zasebnem sektorju. (3) Podeljevanje javnega programa izključno na podlagi lastnih kapacitet izvajalcev. (4) Zasebna zavarovanja morajo zagotavljati celoten paket storitev določene zdravstvene obravnave vključno z zdravljenjem in rehabilitacijo, prepoved delnih zavarovanj, ki omogočajo preskakovanje vrst v javnem sistemu.

UKREP #6

Ciljno povečanje financiranja obsega storitev pri javnih ponudnikih (sorazmerno glede na največje zaostanke). (2) Financiranje dodatnih programov zdravstvenih storitev na deficitarnih področjih (odprto za vse ponudnike).

UKREP #7

Z novim zakonom o zavodih je potrebno povečati avtonomijo javnih zavodov in odgovornost njihovega vodstva za rezultate. Zdravstvene storitve je potrebno standardizirati in jim določiti ceno. ZZZS se mora iz pasivnega razdeljevalca sredstev spremeniti v aktivnega kupca zdravstvenih storitev.

UKREP #8

V novem zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju se določi seznam zdravstvenih pravic, ki jih pokriva javno financiranje. Treba je zagotoviti enakopravno dostopnost do košarice pravic vsem skupinam državljanov.

UKREP #9

Ustanovitev helikopterske nujne medicinke pomoči (HEMS) na terciarni ravni za celotno državo kot del zdravstvenega sistema, ki se dodatno usposobi tudi za reševanje (v gorah, na morju, pri industrijskih nesrečah ipd.).